Vse slabo je za nekaj dobro...

19.3.2020

Sonce. Drevesa. Svetlo zelena trava. Voda. Ptičje petje. Žuborenje vode. Vonj po algah. Rahel vetrič. Topli žarki sonca. Sreča.

Vse to so občutki in zaznave, ob katerih sem to pisala in ki jih že nekaj časa nisem imela.

Ta koronavirus je večini v trenutku obrnil življenje. Vendar smo se nekako morali ustaviti. Vse je bila že rutina. Spanje, delo, domov, spanje, delo, domov. Mogoče vmes kakšen fitnes, kava s prijateljico, pivo s prijateljem, otrokov nastop… Ampak to so vse “obveznosti”. Nismo si pa vzeli časa ZASE, za svoje misli in duha.

Toliko, koliko sem ta teden preživela časa v naravi, že dolgo nisem. In kaj mi je najbolj všeč? Ni več veliko smeti ob poti, kjer se sprehajam. Prej sem lahko vsak teden nabrala najmanj eno veliko vrečo smeti na sprehodu. Sedaj pa lahko končno brez slabe vesti grem na sprehod brez vrečke in preprosto uživam na svežem zraku.

Žal mi je, da je morala priti ta trenutna situacija, da se je onesnaževanje okolja zmanjšalo. Poglejmo si za primer satelitske slike velikih onesnaževalnih držav – dejansko se vidijo. Morje v Benetkah je kristalno čisto, še delfini so se lahko vrnili. Mesta in podeželja so bolj čista. Račke hodijo sredi ceste ob rekah, ker ni več toliko prometa. Ni to čudovito? V roku dveh mesecev se je neznansko izboljšala kakovost zraka.

Očitno je prišel žalosten čas za nas ljudi, vendar je bila sprememba našega načina življenja še kako potrebna. 

Na nas pa je, kako bomo nadaljevali. Se bomo vrnili na stara rutinska pota ali začeli živeti v sožitju drug z drugim in naravo?

Ti je prispevek všeč in bi ga priporočil/a v branje tudi tvojim prijateljem?

Deli ga:

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn