Zakaj je potrebno metati smeti iz avtomobila?

Že nekaj časa hodim na sprehode z vrečko in rokavico.

Zakaj?

Ker mi ni všeč pogled na vse pločevinke, papirčke, plastenke in še marsikaj ob poti, kamor to sploh ne spada.

In sem cela ponosna ter vesela, ko počistim tisti del poti, kjer se takrat sprehajam. Ker to je dejansko “ful fajn” občutek.

Ampak kaj, ko grem naslednjič spet po isti poti in vidim nove smeti. Včasih jih zanalašč pustim in čakam, če jih bo kdo drug videl in pobral. In to kar nekaj časa.

A na koncu so še vedno tam, dokler jih pač jaz ne poberem. Sicer na nekaterih delih poti vidim, da tudi nekdo drug ali več posameznikov pobira smeti. In bi jih najrajši objela za to, če bi jih videla.

Vendar nas je še vedno premalo “prostočasnih pobiralcev smeti”. Pa tudi, če bi imeli organizacijo za to, ne bi bilo nič boljše. Ker ljudje v 21. stoletju še vedno zraven vseh informacij in celo napotkov o varovanju narave, mečejo smeti skozi okna svojih avtomobilov na travnike, v gozdove, potoke… Me prav zanima, kako bi jim bilo, če bi nekdo njim na dvorišče vrgel kakšno pločevinko. Verjetno bi tistega premlatili, če bi ga lahko. Ker njim nihče nebo smetil pred pragom.


Narava bi isto rekla, če bi imela možnost govorjenja. Saj je zadnje čase precej glasna in opozorljiva. Ekstremi v vremenu, poplave, potresi, orkani… Vse to je obramba in čiščenje Zemlje.


Njo in človeka je najenostavneje primerjat. Oboji smo sestavljeni iz približno 70% vode. Imamo kožo. Pljuča. Srce. Živimo. Se obnavljamo. Rastemo. In pazimo na zdravje. Mi tako, da se redno tuširamo in pazimo na higieno. Zemlja tudi želi ohranjati svoje zdravje in paziti na higieno. In to lahko doseže samo tako, da se očisti. Tako kot mi. Vendar mi to vidimo kot naravne katastrofe. Saj so, v našem pogledu. Ampak iz perspektive narave, so to vse čiščenja, ki jih mora opraviti, da ostaja zdrava. In preživlja nas. Njene otroke. Ki jo v hvaležnosti za hrano, vodo, materiale, zrak in za možnost bivanja, uničujemo.


“Saj je samo ena smet.”. “Saj nisem edini/a.”. “To ni moje, tega ne bom pobiral/a.”.

To je vse res, ampak če to vsak reče, kam pridemo? Nikamor. Še vedno se bodo dogajale nam neljube stvari in bomo pravili, da gre svet h koncu. Ne, ne gre. Samo čisti se vse umazanije, ki smo jo mi ljudje naredili.


“Pa saj tudi, če kaj naredim, to ne bo nič spremenilo.” Bo. Verjemite. Tako kot smo jo lahko s “Saj je samo ena smet” onesnažili, jo lahko tudi odnesnažimo (ali kakorkoli se reče).

Vsako dejanje šteje. Tako kot pravijo: Kamen na kamen, palača, zrno na zrno, pogača.

Ti je prispevek všeč in bi ga priporočil/a v branje tudi tvojim prijateljem?

Deli ga:

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn